Psihodrama

Posodobljeno dne

Julia Dobmeier trenutno zaključuje magistrski študij klinične psihologije. Od začetka študija se je še posebej zanimala za zdravljenje in raziskovanje duševnih bolezni. Pri tem jih še posebej motivira zamisel, da prizadetim omogočijo boljšo kakovost življenja s prenosom znanja na način, ki je enostaven za razumevanje.

Več o strokovnjakihja Vse vsebine preverjajo medicinski novinarji.

Psihodrama je ustvarjalna metoda, ki se uporablja zlasti v psihoterapiji, pa tudi v šolah, izobraževanju odraslih in coachingu. Prizadeti predstavljajo svoje težave s pomočjo drugih udeležencev, kot v igri na odru. Z aktivnim uprizarjanjem težkih situacij prizadeti pridobijo globlje razumevanje obstoječih konfliktov. Več o psihodrami preberite tukaj!

Kaj je psihodrama?

Beseda psihodrama je sestavljena iz grških besed za dejanje ("drama") in duša ("psiha"). Skladno s tem psihodrama naredi notranje miselne procese vidne na igriv način.

Zdravnik in psihoterapevt Jacob Levy Moreno je v 20. stoletju ustanovil psihodramo. Nastalo je zaradi spoznanja, da se ljudje učijo predvsem z dejanji, ne z govorom. Predvsem otroci skozi igro posnemajo svet s posnemanjem odraslih.

V nasprotju z drugimi psihoterapevtskimi postopki osrednja metoda v psihodrami ni pogovor, ampak dejanje. Običajno se psihodrama odvija v skupini od osem do 15 ljudi. Na vsaki seji lahko udeleženec predstavi svojo želeno igro ali temo.

Skozi scensko upodobitev je mogoče v sedanjosti izkusiti in spremeniti tudi težave, ki so že dolgo minile. Udeleženci se lahko soočijo tudi s strahovi pred prihodnostjo s preizkušanjem možnih scenarijev v igri vlog.

Kdaj delate psihodramo?

Psihodrama se uporablja kot metoda v psihoterapiji, pri nadzoru, pa tudi na primer v poslu za reševanje konfliktov v podjetjih. Na področju psihoterapije je na primer psihodrama lahko v pomoč pri spopadanju z anksioznimi motnjami, psihosomatskimi pritožbami in odvisnostmi.

Vendar pa tovrstno reševanje težav zahteva aktivno in ustvarjalno ukrepanje in zato ni primerno za vsakogar. Tisti, ki neradi izražajo svojih občutkov pred skupino, bodo v psihodrami težko.

Če želite poskusiti psihodramo, morate imeti tudi domišljijo in empatijo. Igralske sposobnosti niso potrebne, vendar morajo biti udeleženci sposobni vživeti v druge situacije in ljudi.

Psihodrama je bila prvotno namenjena skupinski terapiji, ponujajo pa jo tudi nekateri terapevti v posameznih okoljih ali v terapiji za pare. Odvisno od teme se lahko seje podaljšajo od nekaj tednov do več mesecev.

Kaj počnete v psihodrami?

V psihodrami sodelujeta vodja psihodrame (terapevt ali svetovalec) in skupina. Na vsaki seji lahko član skupine postane protagonist s svojo skrbjo, to je oseba, ki išče pomoč, ki se želi s psihodramo spopasti s svojimi težavami. Med drugimi člani skupine izbere soigralce ali "pomožni ego", ki bi morali predstavljati referenčne osebe protagonista. Preostali del skupine lahko deluje kot opazovalec.

V nasprotju z družinskim ozvezdjem igralci ne igrajo in govorijo svobodno po svojih občutkih, ampak od protagonistov prejmejo navodila, kako naj se obnašajo v svojem položaju.

Kar zadeva proces, je psihodrama razdeljena na fazo segrevanja, delovanja in integracije ter ocenjevanja.

Faza segrevanja

Psihodrama zahteva veliko spontanosti in empatije. Obstajajo različne tehnike ogrevanja, ki udeležencem pomagajo najti pot v naslednjo igro vlog. Pogosto vodja na začetku vpraša o stanju udeležencev. Vsak posameznik lahko predstavi svoje razpoloženje, na primer s telesno držo. Če se udeleženci ne poznajo, jih lahko vodja prosi, da se postavijo v sobo po določenih merilih (npr. Kraju bivanja ali starosti).

Faza akcije (faza igre)

V prvem koraku protagonist skupini razloži problematično temo, na kateri bi rad delal. To je lahko na primer njegova delovna situacija. Drugi korak je izbira scene, ki prikazuje osrednjo težavo. Protagonist in njegov pomožni ego na odru znova upodobita situacijo.

V tako imenovani "zamenjavi vlog" se lahko protagonist preklopi na vlogo pomožnega ega, soigralec pa na vlogo glavnega junaka. Ta tehnika pomaga prizadeti osebi, da bolje sočustvuje s položajem drugih udeležencev. Poleg tega to pomeni, da se drugi igralci znajo obnašati v določeni vlogi.

Druge tehnike se uporabljajo v psihodrami. Na primer, "zrcaljenje" bi moralo junaku pomagati prepoznati notranji odpor. Poleg tega vodja psihodrame dovoli glavnemu junaku, da prizor opazuje od zunaj. Ko se "podvoji", vodja stoji poleg protagonista in govori iz njihove perspektive.

Vodja psihodrame prekine igro vlog, takoj ko ima vtis, da odigrana situacija ne daje več novega znanja. Igro vlog prekine tudi, ko se pojavijo bolj kontroverzne teme. Mogoče igrana situacija spominja protagonista na prizor iz otroštva. To se nato takoj izvede v igri vlog. Ta metoda daje protagonistu globlje razumevanje obstoječih problemov.

Faza integracije

Po igri vlog si skupina izmenjuje ideje. Udeleženci lahko na primer poročajo o lastnih izkušnjah v podobnih življenjskih situacijah in tako glavnemu junaku sporočijo, da niso sami s svojimi težavami. Govorijo tudi o tem, kaj so čutili in zaznali v igri vlog. Na koncu vodja psihodrame pojasni, katere procese je opazil v igri vlog. V psihodrami je velika vrednost namenjena ugodnemu ozračju.

Glavni junak bi se moral v skupini počutiti varno in prejeti podporo. Učinek psihodrame ni le v igri vlog, ampak tudi v smislu skupnosti, ki se pojavi v skupini.

Kakšna so tveganja psihodrame?

V psihodrami se težave v sedanjosti še enkrat posodabljajo. Ko se pojavijo boleči občutki, se nekateri počutijo čustveno preobremenjeni. Ne samo protagonist, ampak tudi drugi udeleženci v skupini lahko v tem procesu doživijo močna čustva.

Naloga vodje psihodrame je paziti na dobro počutje vseh udeležencev in se izogniti preobremenjenosti. Večja kot je skupina, težje pa je voditelj paziti na vse.

Predolga seja, slaba strukturiranost in neustrezne razlage lahko preobremenijo ali obremenijo udeležence. Če imajo udeleženci akutno duševno motnjo, mora terapevt še posebej paziti, da igra vlog ne povzroči dodatnega stresa. Ker to lahko poslabša zdravje zadevne osebe.

Kaj moram upoštevati po psihodrami?

V psihodrami boste doživeli različne občutke. Skupne izkušnje v skupini lahko te občutke še okrepijo. Da bi lahko vsi udeleženci uredili svoja čustva, je pomemben del psihodrame razprava na koncu vsake seje (faza integracije).

Če se po seji še vedno počutite zmedeni ali preobremenjeni, o tem obvestite vodjo psihodrame. Če so negativni občutki še vedno prisotni po nekaj sejah, se o njih pogovorite s terapevtom na individualni seji. To velja tudi, če imate teme, ki jih ne želite obdelovati v skupini ali v psihodrami.

Tags.:  najstnik fitnes paliativna medicina