Oprostitev za deodorante z aluminijevimi solmi

Lisa Vogel je študirala oddelčno novinarstvo s poudarkom na medicini in bioznanosti na univerzi Ansbach ter svoje novinarsko znanje poglobila na magisteriju iz multimedijskih informacij in komunikacij. Sledilo je pripravništvo v uredniški skupini Od septembra 2020 piše kot samostojna novinarka za

Več objav avtorja Lisa Vogel Vse vsebine preverjajo medicinski novinarji.

Dezodoranti, ki vsebujejo aluminij, so očitno manj škodljivi, kot je bilo pričakovano. Še vedno morate paziti na celoten aluminijasti nosilec.

Izjava Zveznega ministrstva za oceno tveganja (BfR) se glasi kot povsem jasna: dezodoranti ali bolje rečeno antiperspiranti z aluminijevo soljo očitno manj obremenjujejo telo, kot se je prej domnevalo. "Motnje v zdravju zaradi redne uporabe antiperspirantov, ki vsebujejo ACH, so malo verjetne," so sporočili iz BfR. To temelji na trenutni študiji o deodorantih iz aluminija.

Aluminij zapira pore

ACH pomeni aluminijev klorohidrat, aluminijeva sol, ki krči pore pazduhe in se hkrati zbira skupaj z beljakovinami iz znoja. Posledično se znojni kanali do določene mere zamašijo. Ti izdelki ne samo prikrivajo vonj znoja, ampak tudi preprečujejo potenje.

Zvezni inštitut za oceno tveganja se v objavi, ki je zdaj objavljena, sklicuje predvsem na majhno študijo iz lanskega leta. Izmerili so koncentracijo aluminija v krvi in ​​urinu preiskovanih oseb. Po mnenju strokovnjakov je ta meritev zagotovila najbolj zanesljivo vrednost.

Koža absorbira le delček

Rezultat: raziskovalci so odkrili le 0,00192 odstotkov količine aluminija, nanesenega na kožo v telesu. Ta vrednost je precej pod izračunano vrednostjo prejšnje osnove za oceno tveganja, vendar se lahko vnos aluminija spremeni tudi glede na vrsto uporabe dezodoranta. Ker kdor uporablja antiperspirant, ki vsebuje ACH, kot razpršilo, lahko aluminij pride v telo ne le skozi kožo, ampak tudi skozi dihalne poti, piše BfR. Zabeležena vrednost aluminija je še vedno neškodljiva.

Aluminij v hrani

Pri ocenjevanju tveganja za aluminij na splošno je bistveno upoštevati celotno absorpcijo aluminija. Nekatera živila naravno vsebujejo aluminij, na primer školjke, čajni listi ali začimbe. Kot sestavni del zemeljske skorje se aluminij nahaja tudi v pitni vodi.

V letu 2012 je EU močno omejila dodatke, ki vsebujejo aluminij, v predelanih živilih. Aluminij (E173) kot srebrno, sijoče barvilo za živila se lahko uporablja samo za premaze na sladkornih slaščicah za okraske za torte in pecivo. Pri končnih izdelkih je snov navedena kot "Barva E173" ali kot "Barvni aluminij" na seznamu sestavin.

S shranjevanjem živil pa se lahko poveča tudi vsebnost aluminija. Delci aluminija iz aluminijaste folije, pekači, ponve za žar in podobno se lahko preselijo v hrano. To še posebej velja za kislo in slano hrano.

Bodite pozorni na mejno vrednost

Previsoka vsebnost aluminija v telesu lahko negativno vpliva na živčni sistem, zlasti na ledvice in kosti. Vzročna povezava med vnosom aluminija in razvojem raka dojke in Alzheimerjeve bolezni še ni znanstveno dokazana.

Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je zato določila mejno vrednost za aluminij: tedenskega vnosa do enega miligrama aluminija na kilogram telesne teže ne bi smeli preseči. Oseba, ki tehta 60 kilogramov, ne sme zaužiti več kot 60 miligramov aluminija na teden - ne glede na vir.

Tags.:  stres najstnik prehrana